RADJEMRIBE.SI

Dobrodošli

  • Kljub ljubiteljev rib vam je pripravil spletno stran, kjer lahko izveste vse o ribah in njihovi pripravi.

Kje so najbližje ribe?

Seznam ribogojnic >

Potočna postrv (Salmo truta)

Riba:

Potočna postrv (Salmo truta)

 

Zaradi majhnih morfoloških razlik so postrvi združene v vrsto Salmo trutta, morfološke razlike pa so bile opredeljene s forma­mi: fario, trutta in lacustris. Fenotipskim formam ni bilo moč pripisati statusa vrst, ker so razlike med njimi predvsem odvisne od okoljskih dejavnikov. Ponekod se dogaja, da populacije živijo v povezanem vodnem okolju in niso geografsko in zato tudi ne reproduktivno ločene, z razliko od različnih genotipskih oblik, katere pa lahko  raziskujejo in določajo šele v zadnjem obdobju.

 

Potočne postrvi lahko na osnovi genetskih razlik in razširjenosti delimo v tri skupine in sicer na atlantski tip potočne postrvi, sredozemski in donavski.

Pri nas je domorodni donavski tip potočne postrvi in v manjšem obsegu tudi sredozemski, ki pa ga praktično ne najdemo več. Se je pa z leti k nam zanesel atlantski tip potočne postrvi in sicer kot ribogojska linija tega tipa. Ta se tudi najpogosteje vzreja za prehrano.

 

Določevanje postrvi je zelo zapleteno in zahteva veliko znanja in izkušenj. Postrvi so morfo­loško zelo raznolike. V istem vodotoku lahko najdemo zelo različne osebke, predvsem se le ti razlikujejo v obarvanosti. Še težje je določevanje zaradi človeškega naseljevanja in preseljevanja postrvi. Postrvi so namreč zelo ozko sorodne in prihaja do številnih križanj med njimi. Tako da­nes v številnih vodotokih najdemo številne križance vrst prej naštetih postrvi, ki kažejo vmesne znake ali pa znake bolj ali manj enega od staršev. Lažje prepoznavamo soško in atlantsko postrv. Za jadransko postrv je značilen vzorec barvnih pik, vendar strokovnjaki niso povsem prepričani, da v Sloveniji še živi čista populacija te vrste. Najmanj vemo o donavski postrvi, ki je nekoč po­seljevala vse naše vodotoke. Zaradi naseljevanj drugih vrst postrvi v preteklosti, najdemo čisto donavsko postrv le še v najbolj odmaknjenih potokih, v katere nikoli niso vlagali rib. Le te ribe so danes predmet posebnih raziskav, ki bi omogočile vrnitev avtohtoni donavski postrvi vrnitev v svoj nekdanji življenjski prostor.

Raznolikost populacije potočne postrvi je torej v Evropi je zelo pestra. Za vse tipe potočnih postrvi velja, da imajo valjasto telo z veliko glavo in široko ustno režo. Osnovna barva je od srebrne do zlato rumenkaste z različnimi odtenki in je precej odvisna od življenjskega okolja ter hrane. Za vse pa so značilne črne ali rdeče pike različnih velikosti in oblik, ki so različnem številu lahko posejane le na enem ali na celotnem delu telesa. Praktično bi težko našli dve enaki potočni postrvi. Kot pri vseh postrvih je tudi zanje značilna majhna hrbtna predrepna plavut, ki ji pravimo tudi tolščenka. Kožo imajo močno, prekrito večinoma z majhnimi luskami, ki jih pred uporabo ni potrebno odstraniti. Njihovo meso je čvrsto, kompaktno in sočno z malo maščobami.

V Sloveniji je več ribogojnic, ki vzrejajo potočno postrv. Večinoma gre za atlantski ribogojski tip, ki je sicer primeren za prehrano in za zaprte komercialne športno ribolovne ribnike, ne pa tudi za poribljavanje v odprte vode. Za ta namen se vzreja donavski tip potočne postrvi, ki pa je za vzrejo zahtevnejši. Zadnje čase opaža­mo, da iz mnogih vodotokov izginja kljub vlaganju (Sava, Sora, Kolpa…). Potočna postrv je za vzrejo zahtev­nejša kot šarenka, zato je na trgu dražja. Kupci se v veliko večji meri odločajo za nakup cenejših šarenk, manjši del kupcev pa se vseeno odloča za nakup potočne postrvi v veri, da je meso av­tohtonih rib kakovostnejše. Večino vzrejenih potočnih postrvi pri nas ribiči odkupijo za vlaganje v vode za potrebe športnega ribolova in ribiškega turizma.

Potrebne so raziskave in načrtno obnavljanje avtohtone po­pulacije atlantske potočne postrvi v Sloveniji. V Sloveniji že danes vzredimo okrog 30 t konzumne potočne postrvi za trg, ki je tudi na voljo v vseh večjih in dobro preskrbljenih ribarnicah. Po proizvodni ceni bo prav gotovo dražja od vzre­jene šarenke. Donavski tip se trenutno vzreja tudi za obnovitev populacije avtohtone atlantske potočne postrvi, kar je zelo pomemb­no z vidika ohranjanja biotske raznovrstnosti. Konkretnih podatkov o razlikah v kvaliteti mesa v primerjavi z drugimi vrstami postrvi ni veliko. Potrošniki pa prav gotovo višje cenijo potočno postrv kot šarenko. V Sloveniji imamo dovolj ribogojnic in voda primernih za vzrejo potočnih postrvi, vse pa so potrebne posodobitve in obnove. Večina izgrajenih ribogojnic je v slabem stanju in delajo le s polovično zmogljivostjo.

Za povprečnega končnega potrošnika so fenotipske in genotipske razlike potočne postrvi nepomembne. Zaradi želje ribičev in naravovarstvenikov po poribljavanju z avtohtoni­mi ribami bo v prihodnje imela prednost vzreja donavskega tipa potočne postrvi. Za prehrambni trg bo še naprej najbolj zanimiva vzreja najcenejše med postrvmi – šarenke. Pomembne pa so lahko razlike za zahtevnejše goste, ki kot turisti in gurmani v določenih okoljih pričakujejo in zahtevajo lokalno prisotne domorodne vrste. Donavska postrv bo s časom in če osvojimo umetno vzrejo, počasi pre­vzela mesto, ki ga ima danes atlantska potočna postrv. Če bi v Sloveniji podeseterili proizvodnjo potočnih postrvi še nebi zadovoljili potreb domačega trga, še zlasti pa ne potreb po poribljava­nju vodotokov, ki jih je ta postrv v naši deželi nekoč naseljevala. Z razvojem ribiškega turizma povpraševanje po tej ribi narašča. V Sloveniji še vedno velika večina potrošnikov ne ve za razlike med postrvmi. Zadnja knjiga, ki jo je Ribiška zveza Slovenije izdala na temo rib in ribištva je izšla leta 1982 in še to je bil ponatis knjige iz leta 1969. Slovenci nujno potrebujemo strokovno in poljudno strokovno literaturo, nujno je potrošnika poučiti o razlikah med vsemi ribami, ne samo med postrvmi. Le tako se bodo znali odločati kaj naj kupijo, kako naj to pripravijo in zakaj so nekatere postrvi dražje in druge cenejše.